O meni

Sem Brigita Jevnikar, rojena Weiss, iz Braslovč. Po srednji šoli se dolga leta sem živela v Šempetru v Savinjski dolini in Žalcu, zdaj pa vam tole pišem v Kranju. Kam naprej me zdaj pot zanese, samo naš AVI ve. Jaz se mu pa itak vedno sam prepuščam, … 

Moja pot je bila preprostejših narav. Pri 20. letih sem bila že poročena, pri svojih 25 letih sem v naši okolici že pobirala cvetlice in za družino kuhala domače čaje. Takrat sta obstajali samo mali knjigi po g. patru Ašiču. O zdravilnih zeliščih se še dolgo o tem ni nič govorilo. A nekaj v meni je vedelo, zakaj to početi :)). Ni minilo veliko let, ko sem si v prvi trgovini z naravno hrano v Zagrebu (pri nas jih še ni bilo) kupila še glino. Brez navodil sem kar vedela, da sem jo pila vsako jutro tri tedne (21 dni), in to samo vsako pomlad. Šele po dolgih letih so pri nas skupaj z navodili začeli prodajati gline, danes to pozna cel svet. Vedno sem sledila nečemu iz sebe in nekaj v meni je sigurno vedelo, zakaj že!..

Sem mama dveh prav prijetnih sinov (tako vsaj pravijo njihove tašče :)) in sem že kar nekaj let ločena. Po letu 1995, o so moji otroci odleteli iz gnezda, me je poklicala moja osebnostna rast. To, kako kuhamo in jemo ali kaj ljudje klepetajo ter način pisanja in poročanja naših novinarjev me ni nikoli osrečevalo. Zato sem se druženju raje izmikala in več prebirala revije osebnostne rasti ter se zbliževala in povezovala z samo Naravo. Posebej so me vedno zanimali sami odnosi in sem z kančkom očesa sproti opazovala, kako ljudje govorimo in kako se vedemo. Da hkrati eno govorimo, drugo pa v resnici počnemo… in smešno je,  da se tega sami celo niti ne zavedamo. 

V našo deželo so prišli tuji veliki trgovci, prvi je bil Špar. Jaz pa sem postala previdna pri izbiri znancev in sem več kot v trgovine raje hodila po obronkih in gozdovih. Vadila sem se osnov meditacij in se srečala s taoističnimi vadbami. Tam sem spoznavala osnovo, da so notranji organi, čustva in dihi povezani, in sem tu previdno iskala poti naprej. Ugotavljala sem, da se v dihanju skriva ena moč in da bi si s tem lahko pomagali mi že vsi kar sami. Na prehodu čez leto 2012 sem iskala nekaj, kar bi lahko delovalo na dolgi rok in da ni glih vezano samo na misli same. V mislih lahko zanaliziramo, v občutju pa vsak sam kreira. Tako sem sinhrono odkrivala, kaj nam lahko dobro dene v trenutkih, kadar nam ni lahko, da bi si lahko nazaj ohranjali sami sebi svoj najboljši ZdravJe (zdrav duh pri zdravem telesu), in sproti odkrivala, da se zdaj lahko znamo in se nadgradimo in pomlajujemo vsi mi kar sami 👋👋

In kdo sta bili poleg narave same še moji modri učiteljici poleg delavnic iz društva Tao in iz Maribora 😀😀!

 Že pred mojimi odkrivanji, nekje okrog leta 2008, sem srečala odlično terapevtko ga. Mira Simonišek na Jesenicah. Z njo sem se redno samo devet mesecev vadila previdnih meditacij. 

Od vsega mi je še posebej ostalo v mojem spominu prijetno srečanje v Ljubljani pri ga. Vidi Vidmar, ki je tiste čase vodila svoj center za meditiranje v Braziliji. Srečali sva se leta 2005 po privatni liniji v Sloveniji, in ko sem ji podarila jagode, gospa kar verjeti ni mogla, kako sem vedela, da je to njen najljubši sadež, ker se še nisva poznali. Spraševala se je na glas, kako da sem jaz to vedela, da ima ona najrajši od vsega prav jagode. In takrat mi je povedala, da nimamo mi vsi enako danih možnosti in da zgleda, da sama prepoznavam, kar je pač ljudem potrebno in pa zanimivo :))

Vse skupaj sem dodatno okrepila, saj sem leta 2009 in 2010 imela srečo in sem pri prijateljici in daleč stran od javnosti par tednov preživela sama v Egiptu. Tam nisem obiskovala posebnih energetskih krajev, temveč sem v naravi in na plaži vadila osnove iz taoističnih Dao-in vadb.

 

Vedno sem izhajala samo iz sebe. V sebi sem iskala ta prave načine, kako se da preživeti mimo jez, zamir in tudi strahu… itd. In po prelomnici leta 2012 sem že prigovarjala ljudem, da lahko kar z svojimi dihanji pomagajo sami sebi reševati se od svojih skrbi, tuje pa si odžagajo. Pa me kar niso razumeli, kaj govorim. A jaz sem svojo pot vseeno gradila naprej, in ko sem se preselila v Kranj, so v letu 2016 luč sveta zagledale tudi moji vadbi, ki so bile v reviji Zarja prvič delno javno objavljene. In tako zdaj že kar nekaj časa poučujem svoji avtorski tehniki dihanja iz in po ,,vVajiV@j”-i, ki je dobila tudi obliko odlične skupinske vadbe.

Ja😀😀, in nekaj v meni že spet ve, kako in pa kdaj!

Vse skupaj bo strnjeno, skozi suptilnejše in zavestno vezano dihanje, ki je zaradi točno uravnalnih sistemov krepčilne narave in ga po potrebi lahko izvajamo prav vsi. Po svojih telesih se zaporedoma polaga dlani na točno določena mesta, da se hkrati v občutju povezuje na naš pra-udih” sam.

In zdaj🌞🌞 je tu že čas, ko ljudje že vedo za obe moji vadbi, saj jih bodo po ekstremenm času iz koron nujno potrebovali in bodo tako kot zelišča in glino nekoč povzemali tudi vadbeno obliko dihanj za v dan in za pod večer. Po potrebi jih bodo vadili  res prav vsi, še posebej vsi oni, ki so se bilo kdaj znašli v svetu sredi čustvenih tegob. In mladi in stari in zdravi in bolni (v primerni izvedbi) lahko to že izvajajo, prav za vse je namreč pomembno, da se bo dalo tudi razširjeno, ne pa le globoko dihati. Le da pri tem ni instant rešitev, temveč vstrajanje in redno kultiviranje (izvajanje vadb) na daljši rok, saj vadbi poleg tega, da umirita um, delujeta suptilno tudi na naše telo in čustva, tudi in predvsem od znotraj samega duha.

S spoštovanjem, po Brigiti Jevnikarjevi