O meni

Sem Brigita Jevnikar, rojena Weiss. Osnovno šolo sem obiskovala v Braslovčah v Savinjski dolini, dolga leta sem živela v Šempetru v Savinjski dolini in Žalcu, zdaj pa že kar nekaj let bivam v Kranju.

Sem mama dveh prijetnih sinov (tako vsaj pravijo njihove tašče :)) in sem že kar nekaj let ločena. Po letu 1995, o so moji otroci odleteli iz gnezda, me je poklicala moja osebnostna rast. To, kako kuhamo in jemo ali kaj ljudje klepetajo ter način pisanja in poročanja naših novinarjev me ni nikoli osrečevalo. Zato sem se druženju raje izmikala in več prebirala revije osebnostne rasti ter se zbliževala in povezovala z samo Naravo. Posebej so me vedno zanimali sami odnosi in sem z kančkom očesa sproti opazovala, kako ljudje govorimo in kako se vedemo. Da hkrati eno govorimo, drugo pa v resnici počnemo… in smešno je,  da se tega sami celo niti ne zavedamo. 

Moja pot je bila preprostejše narave. Pri 20. letih sem bila že poročena, pri svojih 25 letih sem v naši okolici že pobirala cvetlice in za družino kuhala domače čaje. Takrat sta obstajali samo mali knjigi po g. patru Ašiču. O zdravilnih zeliščih se še dolgo o tem ni nič govorilo. A nekaj v meni je vedelo, zakaj to početi :)). Ni minilo veliko let, ko sem si v prvi trgovini z naravno hrano v Zagrebu (pri nas jih še ni bilo) kupila še glino. Brez navodil sem kar vedela, da sem jo pila vsako jutro tri tedne (21 dni), in to samo vsako pomlad. Šele po dolgih letih so pri nas skupaj z navodili začeli prodajati gline, danes to pozna cel svet. Vedno sem sledila nečemu iz sebe in nekaj v meni je sigurno vedelo, zakaj že!..

V našo deželo so prišli tuji veliki trgovci, prvi je bil Špar. Jaz pa sem postala previdna pri izbiri znancev in sem več kot v trgovine raje hodila po obronkih in gozdovih. Vadila sem se osnov meditacij in se srečala s taoističnimi vadbami. Tam sem spoznavala osnovo, da so notranji organi, čustva in dihi povezani, in sem tu previdno iskala poti naprej. Ugotavljala sem, da se v dihanju skriva ena moč in da bi si s tem lahko pomagali mi že vsi kar sami. Na prehodu čez leto 2012 sem iskala nekaj, kar bi lahko delovalo na dolgi rok in da ni glih vezano samo na misli same. V mislih lahko zanaliziramo, v občutju pa vsak sam kreira. Tako sem sinhrono odkrivala, kaj nam lahko dobro dene v trenutkih, ko nam ni lahko, da bi ohranjali svoj najboljši ZdravJe in da se lahko kar sami nadgradimo in pomlajujemo mimo razno raznih prodajno kozmetičnih hit trikov :))

Že prej, leta 2008, me je v tišini odločna terapevtka ga. Mira Simonišek na Jesenicah vadila samo devet mesecev previdnih meditacij. Leta 2009 in 2010 pa sem sama par tednov preživela v Egiptu. Tam nisem obiskovala posebnih energetskih krajev, temveč sem na javni plaži vadila taoistične Dao-in vadbe. Od vseh mi je še posebej ostalo v mojem spominu prijetno srečanje v Ljubljani pri ga. Vidi Vidmar, ki je tiste čase vodila svoj center za meditiranje v Braziliji. Srečali sva se leta 2005 po privatni liniji v Sloveniji, in ko sem ji podarila jagode, gospa kar verjeti ni mogla, kako sem vedela, da je to njen najljubši sadež, ker se še nisva poznali. Spraševala se je na glas, kako da sem jaz to vedela, da ima ona najrajši od vsega prav jagode. In takrat mi je povedala, da nimamo vsi enako danih možnosti in da zgleda, da sama prepoznavam, kar je pač ljudem potrebno in zanimivo :))

Vedno sem izhajala samo iz sebe. V sebi sem iskala ta prave načine, kako se da preživeti mimo jez, zamir in tudi strahu… itd. In po prelomnici leta 2012 sem že prigovarjala ljudem, da lahko kar z svojimi dihanji pomagajo sami sebi reševati se od svojih skrbi, tuje pa si odžagajo. Pa me kar niso razumeli, kaj govorim. A jaz sem svojo pot vseeno gradila naprej in v letu 2016 so bile v reviji Zarja moje prve vadbe dihanja (za poletje) že objavljene. In tako zdaj že nekaj časa poučujem svojo avtorsko tehniko dihanj “v VAJI vaj”, ki je dobila tudi obliko odličnih skupinskih vadb.

Nekaj v meni že spet ve, kako in kaj!

Vse je strnjeno v suptilnejše in zavestno vezano dihanje, ki je zaradi točno uravnalnih sistemov krepčilne narave in ga po potrebi lahko izvajamo prav vsi. Po svojih telesih se zaporedoma polaga dlani na točno določena mesta, ter se hkrati v občutju povezuje na naš pra-udih” sam.

Ja🌞🌞in sedaj že vem, da je tu že čas, ko bodo ljudje vedeli za obe moji vadbi, saj jih bodo nujno potrebovali in bodo tako kot zelišča in glino nekoč povzemali tudi vadbeno obliko dihanj za na dan in za pod večer. Po potrebi jih bodo vadili  res prav vsi, še posebej vsi oni, ki so se bilo kdaj znašli v svetu sredi čustvenih tegob. In mladi in stari in zdravi in bolni (v primerni izvedbi) lahko to že izvajajo, prav za vse je namreč pomembno, da se bo dalo tudi razširjeno, ne pa le globoko dihati. Le da pri tem ni instant rešitev, temveč vstrajanje in redno kultiviranje (izvajanje vadb) na daljši rok, saj vadbi poleg tega, da umirita um, delujeta suptilno tudi na naše telo in čustva, tudi in predvsem od znotraj samega duha.

S spoštovanjem od  Brigite Jevnikar